Na hribu sv. Trojice, kjer se nahajamo, sem odraščal od malih nog. Sicer takrat domače živali še niso živele na tem hribu, sem pa sam že gojil otroško željo, da »ko bom velik« ta prostor poselim s konji, ki so mi tako ljubi. Svojo otroško željo sem začel uresničevati že tekom študija, kjer sem na Biotehniški fakulteti v Ljubljani najprej študiral Zootehniko, nato pa študij zaključil z nazivom magister inženir zootehnike. V študentskih letih pa nisem znanja pilil le v študijskih klopeh. Velik poudarek sem dal tudi praktičnim izkušnjam katere sem nabiral pri nas v Sloveniji pa tudi v različnih konjeniških centrih v Nemčiji, med drugim tudi pri enem izmed največjih vzrediteljev športnih konj na svetu. Tam sem pridobil veliko izkušenj o delu s konji na najvišjem nivoju. Istočasno sem prišel do spoznanja, da so konji izredno inteligentna in socialna živa bitja, pri katerih človek potrebuje čas in voljo, da razvije pravi sodelovalni odnos. Prav zaradi te izkušnje sem se odločil, da svojim konjem ponudim njim prijazno in prilagojeno okolje ter delo. Le s takšnim odnosom nam konj vrača tisto, kar si najbolj želimo – lepe in varne trenutke na prostem s 500 in več kilogramsko gmoto mišic, ki z nami z veseljem sodeluje.

Po naravi sem raziskovalec, zato ves čas spremljam dogajanje v čredi, na pašniku, v okolju v parku in izboljšujem življenjske pogoje naših konj in drugih domačih živali (konjem na pašniku delajo družbo ovce in mini koze), stremim k ohranjanju biodiverzitete parka in skrbim za sožitje z divjimi živalmi. Svojo strast do celostnega pristopa k delu s konji in regeneraciji okolja z veseljem prenašam tudi na mlajše generacije. Volja, potrpežljivost in trdo delo pa so ključni za uspeh.

Zadnje čase jahalno šolo prepuščam mlajši generaciji, jaz pa se bolj posvečam širitvi Inkluzivnega parka in dodatnim kulturnim, turističnim in raziskovalnim programom v parku.